42 minutes | Nov 22, 2017

Boris Krabonja in zgodba UP-ornika

Generalna skupščina Združenih narodov je decembra 1992 razglasila 17. oktober za mednarodni dan boja proti revščini, s čimer opozarja na problem revščine v svetu in spodbuja aktivnosti za njeno zmanjševanje. Slogan letošnjega leta poteka pod geslom »Izkoreninjenje revščine je pot do mirnih in vključujočih družb«, kar je v političnih vodah večinoma na besedah, medtem ko se rodila številna humanitarna društva, ki z dejanji na prostovoljni osnovi pomagajo sodržavljanom v stiski; eno takšnih prihaja iz Maribora. Govor je o humanitarni organizaciji UP-ornik, katere prepoznavni obraz je Boris Krabonja, profesor na Srednji ekonomski šoli Maribor. Zbiranje sredstev za položnice, prehrambne bone in poplačila dolga v primeru deložacij, so del dobrodelnih akcij, s katerimi se člani UP-ornika srečujejo vsak četrtek med 16. in 19. uro v ulici Kraljeviča Marka 14 v Mariboru. Z Borisom, ki je letos nominiran tudi kot Večerova osebnost Štajerske, sva se pogovarjala, s čim vse se srečuje pri svojem doprinosu družbi, kar si lahko ogledaš v video posnetku ali pa prisluhneš podrobnejšemu pogovoru v obliki podcasta. Prav tako pa te vabim na dobrodelni koncert NAŠA PESEM z ženskim zborom Kombinat, ki ga organizira društvo UP-ornik z namenom zbiranja sredstev za najbolj ranljive skupine, in sicer se bo koncert zgodil v soboto 25. 11. ob 18h v Dvorani Union. Preden pa prebereš par izvlečkov iz pogovora z Borisom in kako je frančiškanski menih, pater Bogdan Knavs podaril UP-orniku status humanitarne organizacije, pa še par podatkov Statističnega urada Republike Slovenije za leto 2016: »Po podatkih iz raziskovanja Življenjski pogoji (SILC) za leto 2016 je bila stopnja tveganja revščine v Sloveniji 13,9-odstotna. To pomeni, da je v Sloveniji živelo z dohodkom, nižjim od praga tveganja revščine, približno 280.000 oseb, od tega je bilo 83.000 upokojencev, od tega 57.000 upokojenih žensk in 26.000 upokojenih moških, 61.000 je bilo brezposelnih, 50.000 je bilo delovno aktivnih, od tega 30.000 zaposlenih in 20.000 samozaposlenih, 46.000 je bilo mladoletnih otrok, 40.000 pa je bilo drugih oseb. Letni prag tveganja revščine za enočlansko gospodinjstvo z neto razpoložljivim dohodkom je 616 EUR na mesec, za štiričlansko družino, sestavljeno iz dveh odraslih in dveh otrok, mlajših od 14 let, je znašal 1.294 EUR na mesec, prag za dvočlansko gospodinjstvo brez otrok pa 925 EUR na mesec. Stopnja tveganja revščine je bila najvišja v posavski (17,3 %) in podravski statistični regiji (15,5 %).« *** Velik človek, prostovoljec, upornik, humanitarec so oznake, s katerimi se opisuje profesorja Borisa Krabonjo. Kaj vam osebno oznaka humanitarec pomeni? V bistvu humanitarec je tisto, kar jaz še dolgo časa ne bom. To je človek, ki svoje življenje izključno podredi skrbi za sočloveka. In to v popolnosti, brez kompromisno. Sebe ne vidim kot humanitarca, ker še vedno mi zmanjkuje časa za veliko število ljudi, ki potrebujejo pomoč. Prepričujejo me, da se to ne more rešiti, ampak na to floskulo ne pristanem. Zdi se mi, da pravzaprav vsakdo lahko svet reši, s svojim delom, vztrajnostjo in požrtvovalnostjo; s tem da jasno v ospredju mora biti človek. Zato jaz še lep čas ne bom humanitarec, sem pa na tej poti in delam, da bi to nekoč postal. Pred humanitarno dejavnostjo UP-ornika in Žvižgača ste se javnosti predstavili s projektom 6 milijonov ladjic za 6 milijonov žrtev holokavsta, kjer so dijaki Srednje ekonomske šole Maribor katerim so se pridružile tudi številne druge srednje šole, pa vrtci, domovi za ostarele in celo nekatera podjetja, ki so gubali ladjice iz odpadnega papirja; s ciljem akcije, da bi skupaj izdelali 6 milijonov ladjic, od katerih bi vsaka ladjica predstavljala eno žrtev holokavsta. Ali je bil to zametek današnje poti? Absolutno. To je bila moja generalka, kjer sem preveril koliko lahko aktiviram ljudi za neko dobro delo. Takrat je meni postalo jasno, da s svojim načinom komunikacije z javnostjo, z načinom razmišljanja, v bistvu lahko aktiviram eno kritično maso ljudi, ki na zelo podoben način razmišlja o tem svetu in o krivicah, ki se še vedno dogajajo ljudem. In to je začetek te moje poti po kateri sedaj skupaj z Uporniki hodim in delam. Kot profesorju zgodovine so vam jasni vzorci, ki se ponavljajo skozi čas. Ali se skozi zgodovino človeštvo po vašem mnenju tudi kaj nauči? Žal ne. Menim pa, da se zgodovina v nobenem primeru ne ponavlja, samo ljudje ostajamo enaki tepci. Pri tem bi izpostavil ali so številke žrtev tako pomembne? Namreč meni se zdi, da vsaka oseba, ki je žrtev česarkoli ali je to zgodba, ki je vezana z zgodovino kot v primeru holokavsta, ali genocidi po svetu, ki se še vedno dogajajo, ali resnično mora biti podana neka številka, zato da človeka pretrese? Vsak človek, ki je žrtev kakršne koli zlorabe, nasilja ali je nekako porinjen, ne po svoji krivdi, na neko stransko pot, da je to katastrofa. In da številka ni pomembna. In to mi zveni v glavi, še iz srednje šole, ko je moja profesorica rekla, ja milijon žrtev je relativna stvar, ampak če med temi ona oseba, ki je tebi osebno blizu, je pa absolutno popolna katastrofa. In iz tega izhajam tudi sam. S tem mislim, da če je en človek žrtev česarkoli, je to katastrofa za celotno človeštvo. Kaj je bil povod za ustanovitev humanitarnega društva? Okrog leta 2008 je bilo kar nekaj mehanizmov, ki so v meni sprožili plaz ogorčenosti nad situacijo v kateri živim, ki je bil povezan tudi z nenehnim strahom, da bi pred avditorijem svojih dijakov bil neverodostojen, se pravi, da bi učil eno, delal pa drugo. In to dvoje v profesiji, ki jo opravljam ne sme biti. Če želim, da mi dijaki prisluhnejo, da me slišijo, potem moram tudi v praksi živeti to, kar pripovedujem. Se pravi borit se proti vsem oblikam nestrpnosti ter se po svojih najboljših močeh truditi za vse ljudi, ne samo za svoje otroke. Pred UP-ornikom je bilo humanitarno društvo Žvižgač. Društvo ste lansko leto zapustili, deluje pa, kakor da vam je tovrstna izkušnja bila velika lekcija in rana. V bistvu je bil to skok v vodo, brez da bi preveril, kolik je globoka in koliko je vroča ali mrzla. Z enakim entuziazmom kot UP-ornika sem se takrat lotil tudi Žvižgača. Ampak, zgodila se je ena situacija, ki je dokaj normalen pojav v skupini ljudi, ki hrepenijo po oblasti. Znotraj žvižgača je nastala situacija, ko je Boris dobil protiutež v želji po vodenju. Meni načeloma nič to ne pomeni. Naučil pa sem se, da moram držati vse vajeti v svojih rokah, to ne pomeni, da omejujem svobodo, ampak da absolutno dam jasno vedeti, da karkoli se bo narobe zgodilo, prevzamem absolutno odgovornost jaz. Pri iskanju sodelavcev na področju prostovoljstva moraš biti zelo previden, ker je zelo malo ljudi, ki bi ta pojem razumeli. V tem se mnogokrat poskuša iskati nadomestke za neuspešno življenjsko kariero ali službeno kariero, tudi pohlep se pojavi, ko se na TRR začne nalagati večja količina denarja in posledično začnejo nastajati neke ideje, hkrati pa začnejo ljudi prsti srbeti, tudi v prostovoljstvu. Zato mislim, da je upornik danes zelo varen, trden ravno zato, ker smo se vsi skupaj trdno naučili. Neke stvari se enostavno ne dajo z demokracijo. Tukaj sem zelo jasen, strog in brezkompromisen, tudi pri centih se zna zgoditi, da povzdignem svoj glas. Je pa to bila velika rana, zaradi katere sem bil tri mesece popolnoma na tleh. To mi je bil eden hujših udarcev. Takrat sem tudi rekel, nikoli več nobenega društva. Ampak zarečenega kruha se največ poje. Tri mesece kasneje se rodi UP-ornik. Bil je pritisk s strani patra Bogdana Knavsa, ki je že prej imel humanitarno društvo s statusom organizacije. Preko Facebooka me je kontaktiral in mi dejal, da mi podarja društvo s statusom organizacije. Sprva sem to zavrnil, češ ne morete mi podariti statusa organizacije, ker je zelo dolga pot do tega statusa, saj ga država ne rada podeli; kot drugo, pa ne veste, kdo sem; v končni fazi, vi ste pater, frančiškanski menih, jaz sem zelo levo, rdečo usmerjen. Nakar mi je on hitro razložil, da si jaz to pravzaprav samo domišljam, da je v meni eni sama pobožnost in me je celo prepričeval, da verjamem v boga, čeprav sem ateist. Tu sva prišla do enih zelo simpatičnih dialogov, nakar sem status organizacije sprejel. UP-ornik je novo ime za staro organizacijo. Leta 2007 je upornik že obstajal, ampak pod drugim imenom. Mi smo nato spremenili ime, statut ter namembnost in razširil dejavnost. Pater je podelil vse pravice, da to zadevo lahko prevzamem jaz, kot Boris Krabonja. Zahteval pa sem, da je on častni član UP-ornika, ki ga lahko ga kadarkoli vzame ali zapre, če zazna, da bi bilo karkoli narobe; to je njegova pravica, ki je v statutu tudi zapisana. Je pa tudi edini človek, kateremu dovolim, da se pogovarjava o veri, katero smatram kot zelo intimno stvar. K vam prihajajo po pomoč številni ljudje, kako ob vseh zgodbah ohraniti čustveno distanco in katera zgodba se vas je najbolj dotaknila? V obdobju od Žvižgača do Upornika je bilo krepko več kot tisoč ljudi, ki smo jim pomagali. Na žalostne zgodbe nisem imun, ampak enostavno, do danes smo vedno našli neko rešitev, moram pa povedati, da sem se tudi tu v pisarni kdaj razjokal. Nekateri problemi se rešujejo na daljše obdobje, drugi na krajše. Ker delamo timsko je lažje prenašati izpovedi, saj se veliko pogovarjamo in predebatiramo stvari, predvsem z Nino. In ko vidiš, da se zadeve premikajo, dajejo en občutek varnosti in miru. Izkušnja, ki se me je najbolj dotaknila je zagotovo primer Duleta iz Kidričevega. Situacija je bila dokaj zapletena in ni šlo dovolj hitro. Človek je naredil samomor. Šlo pa je za znesek 1.600 evrov. To me je precej pretreslo in vrglo iz ravnovesja. In zgodba o prevari? Zgodba o ženski, ki je prišla k nam na invalidskem vozičku in pravi, da je mati sedmih otrok in mi smo ji dva meseca
Play
Like
Play Next
Mark
Played
Share